Večina nas, ki smo se oktobra 1991 zbrali v Kopru in iskreno proslavljali umik zadnjega pripadnika agresorske vojske ter končno osvoboditev, je verjela, da smo priča spremembi, ki je trajna. Ki bo obstala trdna in nepovratna vsaj ves čas predvidljive prihodnosti. Da je vsaj od znotraj nihče ne bo več ogrožal in da so stavki, ki smo jih zapisali v ustavne dokumente ob razglasitvi samostojne Slovenije in ki so jasno obsodili nekdanji nedemokratičen režim in kršenje človekovih pravic v njem, samoumevni in jasni vsem. Zelo smo se motili.