Miloš Čirič

Slovenija ne bo bankrotirala zaradi JEK2. Nasprotno, z JEK2 bo razvojno prosperirala Je JEK2 predrag za Slovenijo? Bo država bankrotirala? Bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in šolstvo? Kdo bo plačal zamude, podražitve in izgubo? Se ponavlja TEŠ 6? Bodo dražji tudi krediti podjetjem? Bomo žrtvovali obnovljive vire in omrežje? Gre za potvarjanje dejstev z namenom manipulacije z javnostjo, pri čemer ideološki nasprotniki jedrske energije razpravo o financiranju načrtno spreminjajo v strašenje pred državnim bankrotom. Ocenjena investicijska vrednost JEK2 najbolj relevantne variante z močjo 1.100 MW znaša 10,4 milijarde evrov v stalnih cenah leta 2025, brez financiranja. Številke nad 20 milijardami evrov, ki se pojavljajo v javnosti, izhajajo iz precej večjega, 1.600-megavatnega bloka francoskega EDF, ki ni relevanten, in vključevanja stroškov financiranja. Toda investicijske vrednosti ne smemo mešati z vsemi obrestmi in donosi za prihodnja desetletja: del obresti nastane sicer tudi med gradnjo, toda dolgoročno odplačevanje glavnice in obresti pa poteka predvsem v desetletjih, ko JEK2 že ustvarja prihodke od prodaje električne energije. Podobno kupec stanovanja v njegovo nakupno ceno ne všteva vseh obresti, ki jih bo banki plačal v naslednjih tridesetih letih. Te sicer povečujejo skupno finančno breme nakupa, vendar jih ne plača ob nakupu. Pri JEK2 je zato zavajajoče seštevati desetletja prihodnjih stroškov financiranja in zamolčati prihodke, iz katerih se bodo pokrivali. Obstajajo tudi zelo dobre alternative stoodstotnemu javnemu financiranju. Pri mednarodnem partnerstvu bi Slovenija zagotovila 50 %, Hrvaška 25 %, domača podjetja in gospodinjstva pa vsak po 12,5 % naložbe. Pri konzorcijskem partnerstvu bi slovenski javni vložek nadomestile domače energetske družbe, hrvaškega pa HEP, deleža podjetij in gospodinjstev bi ostala enaka. Energetske družbe bi pridobile proizvodni vir in dolgoročne prihodke, vključeni odjemalci pa pogodbeno pravico do ugodnejše električne energije za 40 let obratovanja. Njihov vložek in donos bi se vračala prek popusta, ki po izračunih znaša povprečno 46,8 EUR/MWh in tekočo ceno upravičenega deleža energije znižuje na približno 35 EUR/MWh, brez omrežnin in dajatev. Del stroška torej plačajo vnaprej. Podjetjem in gospodinjstvom bi pripadlo vsakim približno 1,1 TWh letno, kar ustreza približno osmini poslovnega in tretjini gospodinjskega odjema. Poceni in zanesljiva električna energija je eden ključnih pogojev konkurenčnosti gospodarstva. Elektrifikacija industrije, prometa in ogrevanja ter digitalizacija in umetna inteligenca bodo potrebe po njej močno povečale. Brez konkurenčne energije iz JEK2 bi Slovenija morala te dejavnosti razvijati z višjimi stroški in večjo odvisnostjo od uvoza, zaradi česar v the dejavnostih sploh ne bi bila konkurenčna, naložbe pa bi se selile v države z ugodnejšo ceno energije. Dražja energija podjetjem zmanjšuje sredstva za razvoj in posodobitev proizvodnje, s tem zavira produktivnost, rast plač in nastajanje kakovostnih delovnih mest. Posledice bi zaradi razvojne stagnacije občutili vsi: pri življenjskem standardu in pri zmožnosti financiranja zdravstva, šolstva ter drugih javnih storitev. In tu je ključni paradoks nasprotnikov JEK2: Slovenija seveda ne bo bankrotirala zaradi gradnje JEK2, bo pa brez poceni jedrske energije močno razvojno nazadovala. Noben drug obravnavani koncept elektroenergetskega sistema, ki smo ga neodvisno preučili (Mervar, 2024; Damijan et al, 2025) ne zagotavlja primerljive kombinacije konkurenčne cene, zanesljive oskrbe in nizkih skupnih družbenih stroškov kot povezava jedrske energije z obnovljivimi viri. Odpoved JEK2 zato ne bi pomenila prihranka, temveč dražjo oskrbo in slabše razvojne možnosti. Z JEK2 lahko Slovenija razvojno prosperira; brez konkurenčne energije bo zaostajala, z njo pa tudi blaginja Slovencev. damijan.org/2026/11/10/slove…