msedej

»Nate pade bomba, si zategneš povoj, da ne izkrvaviš, nato pa s hudimi ranami v bolečinah 20 dni ležiš v mokri zemlji in čakaš na pomoč. Ti ljudje gredo skozi resnične grozote. To, kar smo tam kot zdravniki doživeli mi, je v primerjavi z njihovim trpljenjem mala malica.« Specializantka urgentne medicine Laura Petek🚑 se je nedavno vrnila s podzemne stabilizacijske točke tik ob fronti v Ukrajini, ki jo imenujejo kar cona smrti: »Težje kot biti na fronti je poklicati domov in staršem povedati, da okoli tebe ves čas padajo bombe in se nate trosi zemlja.« Tam je kot prostovoljka z ekipo dan in noč oskrbovala najhuje ranjene: »Po osmih, devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, je bila odločitev težka - se na hitro obrisati z robčki ali iti pod tuš tja, kjer lahko nate pade bomba.« Zaradi nenehnih napadov z droni je tudi evakuacija poškodovancev izjemno težka: »V spominu mi ostajajo močni stiski rok poškodovancev in kakšna beseda hvala, a večina je preveč ranjenih, da bi lahko govorili.« Za pomoč drugim je porabila svoj letni dopust in še nekaj nadur. Že od nekdaj si je želela postati urgentna zdravnica, ki lahko pomaga tudi sredi ničesar. Brez operacijske dvorane, brez dragih naprav in včasih celo brez elektrike. »Ko sem se odpravila v Ukrajino, sem mislila, da grem enkrat, da opravim svojo dolžnost pomagati ljudem🙏, a danes vem, da se bom še vrnila. Težko je bilo biti tam, a me je presenetilo, da mi je zdaj skoraj težje biti tukaj na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi sem delala, ostali tam.« Čeprav je letos dopolnila šele 30 let, je Laura Petek kot prostovoljka že pomagala v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu. V pogovoru tudi o tem, zakaj so poškodbe v tej vojni tako hude, kako je delati dan in noč brez umika in česa si ni upala povedati niti staršem.